Putika

V zimskih časih se poveča tveganje za to, da nastane putika na okončinah. Je pisalo v članku, ki sem ga prebirala v začetku jeseni. Danes smo sredi januarja in jaz ležim, doma, ker je nastala putika na mojem palcu na nogi. Počutim se, kot da članka nisem ne videla, kaj šele prebrala.

Imela sem v načrtu, da bom malce bolj pazljiva glede na to, da grem velikokrat na izlet naravnost v največji mraz in sneg in seveda pridem domov zmrznjenimi nogami, ker me vedno najhitreje zebe v noge. Jaz pa še vedno vztrajam, ker tako rada počnem to. Pa so me že opozorili, da naj se čuvam in si morda kupim kakšne grelne vložke, ki me bodo obvarovali proti temu. Ampak, ker sem mislila, da se meni to ne more razviti, sem odlašala do zadnjega in sedaj, mi na sončno soboto, dela družbo putika medtem ko ležim na kavču blazno nesrečna in gledam dokumentarec o gorah.

Kaj naj rečem drugega, kakor pa to, da sem sama kriva. In prav res je. Prebrala sem članek, vedela sem, da putika obstaja, ampak sem še vedno vstavljala do zadnjega, s tem, da delam vse po starih navadah. Pa vedela sem tudi, da hodim po tankem ledu glede marsičesa, ker nič ne sprejemnim. Pa tudi nisem več stara dvajset let, da bi lahko rekla, daje moje telo izredno vzdržljivo. Vseeno je zelo vzdržljivo za svoja leta, da ne bo pomote. Ampak kakšna stvar je pa tudi mnogo bolj tvegana, kakor pa je bila včasih. Pri štiridesetih letih sem v vsakem primeru bolj dovzetna za kakšne taksne bolezni kakor pa kadarkoli prej in če se ne bom pazila, je lahko le že hujše. Tudi če se putika ta trenutek lepo pozdravi, lahko, da bo vsaka naslednja hujša. In na dolgi rok, če se ne bom pazila, lahko putika postane nekaj, kar se bo ponavljalo.

 …