Ker se pogosto sprehajam, me včasih tudi kaj preseneti. Na sprehod grem vedno s svojim kužkom, brez njega bi mi bilo precej dolgčas. Vedno sem si želela imeti kužka in ko je prišla priložnost sem si to željo tudi uresničila. Pogosto, ko sem se sprehajala sama, sem premišljevala, kako lepo bi bilo imeti kužka. Danes ga imam.
Ko sem včeraj šla na sprehod, sem videla, da se na velikem travniku pasejo konji. Preko tega travnika sem pogosto hodila, sedaj pa me je presenetil električni pašni pastir. Tega res nisem pričakovala in ko sem prišla blizu pastirja, nisem več vedela po kateri poti naj grem naprej. Ker pa je bil električni pašni pastir v takšni višini, da je moj kuža lahko šel spodaj, se seveda ni ustavil. On je šel svojo pot, po kateri jaz žal nisem mogla. Bila je pa druga stvar, da pa sem lahko pobožala dva prekrasna konja. Tako se je moj dan spremenil, ni bil tradicionalni jutranji sprehod po vedno isti poti.
Tako sem lahko po novem vsako jutro pozdravila dva konjička. Bila sem srečna, ker se konja nista bala mojega psa, ravno tako se tudi moj kuža ni bal konja. Edina stvar, ki me je pri božanju konja motila je bil električni pašni pastir, vednar sem se dobro zavedala, kako prav je, da je.
Tako sem konje vedno božala tako, da se nihče od nas ni dotaknil električnega pastirja. Morala sem biti še posebej pozorna na konje, da niso glave spustili preko pastirja in bi jih tako stresel. Moja jutra so bila tako drugačna, kot po navadi, vednar sem vseeno uživala. Mogoče še bolj kot prej.
Včasih bi zame bil električni pašni pastir grožnja, danes pa točno vem, zakaj je tam in da varuje živali. Moram samo poskrbeti, da se ga nihče ne dotakne.