Ročne svetilke so predstavljale moje otroštvo
Spomnim se, kako sem vedno, ko sem bila pri babici, se vedno igrala z ročno svetilko. Pri njej v hiši je bilo tako, da je imela svetilke povsod nastavljene po hiši.
V vsakem prostoru je sigurno bila po vsaj ena ročna svetilka. Tako je tudi ponoči, ko je šla na toaleto, ni nikoli prižgala velike luči, da je prišla do kopalnice, ampak je vedno šla z svetilko do wc-ja in šele nato prižgala luč, pa še to tisto manjšo, ki je manj svetla nad ogledalom. Velikokrat ji je svetilka prišla tudi prav, ko je pogledala v temi čez okno, če je opazila, da se kaj nenavadnega zunaj premika. Prav tako, pa tudi kot otroci, če smo šli kam na sprehod po vasi, ki ni imela še takrat urejene razsvetljave, nam je vedno dala ročno svetilko. Še posebej pa so prišle te svetilke prav, v zimskih mesecih, ko se hitro zvečeri in postane zunaj res temno, kljub temu da ni bila pozna ura. Tako se tudi doma, ali pa kjerkoli sem, večkrat spomnim, ko vidim kakšne ročne svetilke, na babico, saj smo se zvečer tudi dosti igrali s sencami. Tako nas je naučila narediti zajčka v senci, priča, račko, dinozavra in vedno se je še kaj našlo. Tako so me preproste ročne svetilke res spominjale na otroštvo. Ne glede na to kakšne oblike je bila. Ali je bila kvadratasta ali tista klasična ozka, ki lepo sede v roke. Naša babica jih je imela res vseh vrst. A kljub vsemu temu otroštvu in lepih spominih na ročne svetilke, pa se še sedaj nisem spravila da bi kupila kakšno svetilko za doma.
Kljub temu, da živim sredi mesta, se pa še vedno kdaj kam spravimo, v kakšno kočo sredi narave, ki bi nam lahko še kako prišla prav na dopustu in nočnih sprehodih, a do sedaj smo vedno imeli srečo, da smo jo slučajno našli že kar tam.…